Digitalna strategija  je premišljen sklop akcij, ki vodijo do uresničevanja dolgoročnih ciljev šole v smeri digitaliziranja šole. Gre za srednjeročen do dolgoročne načrt, ki bo zagotovil, da se bo šola v prihodnjih letih osredotočila na svoje osnovne dejavnosti in cilje na poti digitalizacije. Digitalna strategija postavlja temelje za prehod šole na digitalno izobraževanje.

Razvoj šole sodi med pomembnejše dejavnike za višanje kredibilnosti in prepoznavnosti in s tem k večjemu vpisu bodočih učencev. Razvoj šole je v času tehnološke revolucije še toliko bolj pomemben, saj nagel razvoj DT možnosti odpira in zahteva reorganizacijo življenja in dela na šoli. Govorimo o korenitih spremembah pri načrtovanju in izvajanju samega pouka. Spremeni se način podajanja in utrjevanja snovi, pristopi k učenju, komuniciranja v razredu in izven... Digitalizacija izobraževanja ni mogoča brez teh sprememb. Dosegli smo stopnjo, kjer se morajo šole bodisi prilagoditi digitalni transformaciji bodisi soočiti z resničnostjo, da morda ne bo zanimanja za vpis v šolske programe. Prevladujoči načini poučevanja so se začeli spreminjati, zato je digitalna integracija postala nujna za ohranjanje konkurenčnosti šole v prostoru. Učitelji morajo ustvariti dovolj učnih priložnosti in pri tem smiselno uporabiti obstoječe IKT-rešitve in digitalne tehnologije. Le s kombinacijo ustrezne tehnične usposobljenosti ter ustreznih didaktičnih oziroma pedagoških pristopov bodo namreč lahko šole suvereno nastopale tudi v digitalni dobi. Priprava ustrezne digitalne strategije je tako postala pomembna tudi za šole. Prilagodi se jo potrebam, ciljem, usmeritvam in realnim zmogljivostim šole, zadostovati pa mora tudi določenim kriterijem.

Katedrala ali bazar

Legendarna knjiga v računalniških krogih The Cathedral and the Bazaar, ki opisuje dva različna pristopa razvoja programske opreme, še najbolje prikazuje razliko med starim klasičnim poukom in novodobnim z digitalno tehnologijo podprtim poukom. Klasični pouk je v kontekstu te knjige katedrala, učitelj je katedrala, ki na vrhu zvonika podaja snov in preverja koliko te snovi so se učenci naučili. Učitelj pove, učenec si zapolni je način dela, ki od učenca zahteva le repeticijo znanja. To znanje je površno in hitro pozabljivo, težko prenosljivo v življenjsko okolje in marsikatero popolno neuporabno v vsakodnevnem življenju. Komunikacija je večinoma enosmerna, učitelj predava učencem. Komunikacija med učenci je nezaželena- saj moti predavane. Govorimo o pasivnem pouku, pasivnem za učence, saj je aktivnost učencev osredotočena le na poslušanje in zapisovanje podatkov, ki jih podaja učitelj. Kreativen in ustvarjalen je le učitelj, ko načrtuje in izvaja pouk. Dijaki so pri kreativnosti in ustvarjalnosti prikrajšani, lahko so samo aktivni.

Bazar deluje drugače. Hierarhija ne obstaja, vrvež tržnice nihče ne nadzoruje. Dejavnost na tržnici se odvija spontano, na toliko različnih načinih, kot je ljudi na tržnici. Obstaja vsem poznan splošni kodeks obnašanja, ki omogoča nemoteno delovanje same tržnice. Znotraj tega kodeksa je dovoljeno vse. Komunikacija teče na vseh nivojih, aktivni so vsi navzoči, odpira se prostor za kreativnost in ustvarjalnost. Digitalni pouk naj bi potekal na način bazarja. Poleg splošnega kodeksa obnašanja v razredu, je pripisana še vsebina, katero morajo učenci usvojiti. To je pa tudi edino, kar pride iz vrha in tako spominja na katedralo, vse ostalo je pa bazar. Vsi učenci so aktivni, saj pot do informacij gradijo sami. Kreativnost in ustvarjalnost je navzoča v polni meri. Odgovornost ni več na učitelju- kaj je učence naučil, temveč na učencih- kaj so učenci naredili za to, da so se kaj naučili.